Zgleda, da je človek že od vseh začetkov svojega bivanja čutil potrebo po lepoti, dekoriranju, notranjemu opremljanju, .... Tako zasledimo že v času mlajšega paleolitika najstarejše primere figuralne umetnosti. Najbolj znane poslikave pa so na skalnih stenah votlin oz. zavetišč, ki so nastale med 20000 in 10000 pr.n.št.

STARI EGIPT:
Vse do obdobja renesanse še ni obstajal kult umetnika. Umetniška dela so ustvarjali predvsem anonimni avtorji ali obrtniške delavnice. Egipčanski umetniki niso razvijali avtonomnih, individualnih stilov. Največje zapuščine stare Egipčanske civilizacije so piramide in svetišča. Pa tudi kiparstvo, kjer so najpomembnejši predstavniki velike človeške figure, ki so stale ob vhodih v svetišča, levje figure s človeško glavo - sfinge in reliefi na vhodnih fasadah svetišč. Pravtako pomembna zapuščina starega Egipta je tudi slikarstvo, kjer so na stenah grobnih svetišč iz časa srednje države (cca med leti 2000 in 1500 pr.n.št.) predstavljeni prizori iz vsakdanjega življenja, medtem ko se je v novi državi (cca med leti 1500 in 1000 pr.n.št.) motivika razširila na področje verskih in obrednih prizorov.  Notranjost hiš je bila skromna. Kože in rogoznice iz trsja, ki so bile položene kar na ilovnatih tleh so služile za spanje in sedenje. Razpolagali so z nekaj glinene posode. Bogatejši so imeli tudi konkretne kose pohištva, kot so postelje, mize, stole, omare in skrinje.

ANTIČNA GRČIJA:
V nasprotju s stilizmom egipčanske kulture je za antično Grčijo značilen naturalizem. Najbolj očitna zapuščina stare Grčije so skladno grajene gole moške figure - Apoloni in ženske figure. Seveda ni za zanemarit tudi templjev oz. svetišč ter stebrov v dorskem, jonskem in korintskem stilu. Sicer pa je antični stil notranjega opremljanja in dekoriranja vplival tudi na kasnejša obdobja, npr. v Baroku in Neoklasicizmu. Tako na baročnem pohištvu zasledimo tipične grške ornamente, medtem ko je neoklasicizem povzel predvsem barvno skalo. Notranjščina sten bivališč antičnih Grkov je bila namreč pobarvana v goste rjave odtenke (barva tobaka), rdečkaste (terra cota) in oker barve. Barvite romanske freske v Pompejih iz 1. stol., ki so se ohranile predvsem zaradi izbruha Vezuva pričajo o iluzionističnih pokrajinah v naturalističnih barvah, ki so kasneje prehajale v bolj dekorativen stil z arhitekturnimi detajli, stilizirano vinsko trto, slakom in abstraktnimi geometričnimi motivi, kot so tanjša tihožitja in mitološki prizori. V tem obdobju so poleg poslikav bili moderni tudi mozaiki in keramični izdelki iz žgane gline - izdelovanje vaz in vazno slikarstvo. V zgodnjem obdobju je na vazah zaslediti izredno geometrične motive s stilizirani risbami živali in prizori s smrtjo. Kasneje se je razvilo črnofigurno slikarstvo, ki je slikalo črne silhuete na svetlo podlago. V zadnjem obdobju vaznega slikarstva, ki doseže višek v 5. in 4. stol.pr.n.št. pa je izrazito rdečefigurno slikarstvo  na črnem ozadju.

RIMSKI IMPERIJ:
Po tem, ko Rimljani osvojijo Grčijo prevzamejo tudi njihovo kulturno dediščino ter ustvarijo novo obliko umetnostne kulture. Tako tudi tu poznamo rimsko-dorski, rimsko-jonski in rimsko-korintski ter kompozitni stebrni red. Za Rimljane je bilo bistvenega pomena sedanjost in uspeh. Zato so mogoče templji potisnjeni v ozadje, so pa zaradi tega pomembna javna dela in zgradbe javnega pomena (bazilike, forumi - trgi na križišču dveh glavnih mestnih cest, terme, mostovi, viadukti, vodovodi, akvadukti, gledališča in amfiteatri, slavoloki,  nekropole - pokopališča in nenazadnje zasebna bivališča). Posebno zanimivo je spoznanje, da so poznali talno in stensko ogrevanje bivalnih prostorov ter tekočo vodo za pitje in sanitarne potrebe.  Vsekakor je bila vodilna umetnostna panoga arhitektura, ki pa sta ji sledili še kiparstvo in slikarstvo.