Za starokrščansko umetnost, ki predstavlja neposredno vez med antično in zahodnoevropsko umetnostjo pričajo predvsem katakombe in slike v njih. To obdobje, ki sega od 1. do 6. st. n.št. krščanska umetnost ni imela še javnega in monumentalnega značaja, so pa prav ti starokrščanski ornametni pomembni za poznejšo krščansko ikonografijo.
Obdobje romanske umetnosti temelji na poznoantični in starokrščanski. Slikarstvo je bilo poleg arhitekture in kiparstva še vedno edina oblika "dekoracije", čeprav je iz tega obdobja razmeroma malo ohranjenega. Poznano in razširjeno je bilo slikanje na stene, na les, na pergament, v Italiji pa je bil poznan tudi mozaik. Slike iz tega obdobja niso temeljile na detajlih, temveč bolj na sporočilo oz. vtisu, ki so ga prikazovali skozi simbole in stilizacijo.

GOTIKA:
V tem obdobju se je meščanstvo, kot družbeni sloj  dokončno uveljavilo. Veljaki so postali kulturno zahtevnejši, začeli so se obdajat z razkošjem in naročati umetniška dela. Vse to pa je vplivalo na notranje opremljanje prostorov. Zanimivo, da tudi podeželje ni želelo zaostajati za meščani. To se vidi predvsem na fasadah kmečkih hiš, kjer so prisotni stilni elementi oken, portalov, obokanih vež. Poleg arhitekture, ki je z novim načinom gradnje dobesedno rinila v višino, igra pomembno vlogo tudi kiparstvo in slikarstvo. Prvo v obliki samostojne plastike, predvsem pa arhitekturne, saj je gotska katedrala polna kiparskih detajlov.

RENESANSA:
Ko je bila gotika še v popolnem razmahu je na drugem koncu Evrope, v italijanski Toskani začel zoret nov slog - renesansa. Design v 15. in 16. st. je bil oprt predvsem na študije antične umetnosti - humanizma. Kar zadeva notranjo opremo je bila le-ta še vedno zelo skromna. Glavna kosa pohištva sta bila stol in skrinja. Kot najdražji kos pohištva pa je bila postelja. Obogatena s svilo in vezeninami je bila največkrat podarjena, kot poročno darilo. Osnoven materijal pohištva je bil les, npr. leska. Pri bogatejših meščanih so bili posameznimi kosi pohištva, kot sta miza ali skrinja bogato izrezljani, ponekod tudi pobarvani v svetlejše (zlate) odtenke in poslikani.  Poleg dodatkov iz keramike (vaze)  in tekstila (preproge, tapiserije) naj izpostavim izdelke iz stekla. Primat v tej obrti je v poznem srednjem veku in zgodnji renesansi pripadal Benečanom. Okrog leta 1450 je Angelo Barovier razvil povsem novo tehniko, s katero je dosegel skoraj popolnoma brezbarvno vrsto stekla (jasnejše in čistejše, kot katerokoli drugo steklo do tedaj). Tako se je "rodil" cristallo oz. kristal.

BAROK:
Z nastopom protireformacije, kjer je renesansa prekoračila svoje lastne okvire in se preobrazila v barok, je umetnost ponovno dobila cerkven predznak.  Barok je stremel med drugim predvsem k večanju svetlobe. To je zaznat tako na likovnih delih, kot tudi na dekorativnih elementih prostorov. Tako v ospredje pridejo ogledala, ki optično povečujejo prostore in svetlobo ter pobarvano pohištvo (pozlačeno) in tudi prekrito (bogato izvezeni in barviti prti), ki prekrivajo cenene materijale. Trd les, kot je hrast je namreč postal  zelo drag materijal in začel ga je nadomeščat  cenejši smrekov les.

ROKOKO:
Obdobje, ki traja od cca 1715 do 1770 je nastalo izključno v namen notranje dekoracije. Govorimo o glamuroznem in ekstravagantnem interieriju, kjer vrtinčasti in vijugasti ornamenti krasijo sobane. Gre za izrazito ženski dekorativni stil, kar priča tudi o novi moči ženskega spola, tako v kulturnem, kot v socialnem dogajanju. Vsekakor je Rokoko nadgradnja Baroka, kjer je efekt svetlobe še dodatno poudarjen. Belo-zlate sobane, okrašene s svečniki so učinkovale svetlo, k dodatni odprtosti prostora pa so prispevala tudi velika v zlato uokvirjena ogledala. Govorimo o popolnem in usklajenem lahkotnem slogu notranje dekoracije, ki poudarja intimnost, kjer so sobe okrašene s pozlačenimi rezljanimi opaži, pohištvom in preprogami. Kot zanimivost naj izpostavim naslednje: v notranji dekoraciji sta se pojavljala dva tipa stola, eden je bil postavljen ob steno in je služil izključno kot dekorativni element, ki je bil seveda usklajen z dekoracijo opažev ter tip stola, ki je bil namenjen sedenju in premikanju oz. prestavljanju. Kot izrazita zapuščina tega obdobja, ki se kaže predvsem na keramiki, steklu in tekstilu je tako imenovan "Chinoiserie" stil, kjer se pojavljajo azijski motivi. Na splošno je Azijski, še bolje Kitajski vpliv na dekoracijo, pa tudi na površinsko obdelavo pohištva, kot je lak npr. zelo močno vplival na Evropske proizvajalce.

NEOKLASICIZEM:
Kot že sama beseda pove, govorimo o obdobju, ki poudarja klasicistične, antične značilnosti. Nova klasika, ki se je izrazito kazala na iluzionističnih stenskih poslikavah in marmornih imitacijah tedanjih domov, sicer značilnih iz pompejanskih fresk. V začetku tega obdobja, to je okrog leta 1760 je oblika pohištva bila še vedno v Rokoko stilu. Kasneje pa se je  popolnoma spremenila. Kot zanimiv primer navajam stol iz leta 1798, delo Jacoba Freresa, kjer je skozi enostaven design , ki temelji predvsem na obliki rimljanskega klismos stola, ponazoril te klasične značilnosti. Sicer pa so takratni interieriji bili bogato okrašeni  tudi s tkaninami v vijoličnih, sijoče zelenih  in rumenih tonih - romantične sugestije turških in vzhodno orientalskih ambientov.

SLIKOVNI PRIKAZ V PRIPRAVI.